Leto 1919, zgodovinska prelomnica prekmurskih Slovencev

Tistega, za zdajšnje generacije že zelo oddaljenega leta 1919, so se za nas prekmurske Slovence dogajale usodne stvari, tako tukaj, doma, kot tudi na pariški mirovni konferenci. Dotedanja skupna državna tvorba avstro-ogrska monarhija je ob koncu prve svetovne vojne razpadla in na navedeni mirovni konferenci so pogajalci risali nove meje novih držav.

In če ne bi dr. Matija Slavič naknadno okrepil slovenskega dela pogajalske skupine SHS, bi drugi pogajalci najbrž kar pozabili na naše prednike, Slovence na levem bregu Mure. Tukaj, v Prekmurju, takrat tudi imenovanem Slovenska krajina ali Slovenska okroglina, je tudi vrelo – od negotovosti in pričakovanj.

Med drugim je nadebudni črenšovski kantor, poveljnik ogrske obmejne policije na Muri, madžaron Vilmoš Tkalec s somišljeniki med boljševističnim prevratom v dotedanji ogrski tvorbi na našem območju razglasil Mursko republiko. Motivi tega početja se interpretirajo različno, a med nami Prekmurci ta nekajdnevna republika odmeva še danes.

Toda ključni dogodki v tistem prelomnem času so bili drugi, glavno, pravo, najpomembnejše delo pa so opravili drugi možje, stebri slovenstva ob Muri.

Do prelomnega dejanja je, ob zelo domišljenem pristopu dr. Matije Slaviča, izvedenca za Prekmurje, sicer Prleka, a po babici tudi Prekmurca, prišlo v Parizu, ko je bila z naknadnim sklepom vrhovnega sveta mirovne konference večina ozemlja, kjer je v Ogrski živelo večinsko slovensko prebivalstvo, to je današnje Prekmurje, naknadno priključeno novi skupni državi SHS. A žal ne vse ozemlje, kajti Porabje je, vsem prizadevanjem navkljub, ostalo zunaj meja nove domovine slovenskega naroda.

Glavno in največje delo pa je bilo v prelomnih časih in že stoletja pred tem opravljeno tukaj, doma. Opravili so ga slovenski narodni buditelji – od Jožefa Klekla st. in njegovih sodobnikov do bolj ali manj znanih predhodnikov, od obeh Küzmičev do Košiča, Ivanocija, Küharjev, Baše, Klekla ml., Jeriča in mnogih drugih.
O tem so v preteklih desetletjih učeni možje in žene naše krajine že mnogo zapisali. Toda, ali informacije o teh dogodkih in njihovo sporočilo dovolj odmevajo med nami Prekmurci? Ali se dovolj zavedamo pomena dejanj in opravljenega dela naših narodnih buditeljev in braniteljev, ki so skozi stoletja med preprostim slovenskim življem na levem bregu Mure širili in ohranjali slovensko govorjeno in pisano besedo ter narodnostno pripadnost? Ali dovolj vemo in se zavedamo pomena dogodkov izpred devetih desetletij ter desetletij pred tem, pa tudi potem?

Veliko so takrat postorili Jožef Klekl st. in somišljeniki, od veličastnega proslavljanja priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, s ključnim shodom 17. avgusta 1919 v Beltincih, do širjenja veselih in spodbudnih novic (Prekjezeroletno robstvo konec jemle.) med ljudmi z Novinami in drugimi tiskovinami v prekmurskem slovenskem jeziku.

To delo, ki so ga v največji meri opravili duhovniki, so med vojnama, po drugi svetovni vojni in vse do danes, nadaljevali njihovi stanovski nasledniki, ki so se jim pomembno pridružili tudi drugi izobraženci, naši prekmurski rojaki. Naj bo večno hvaljeno in čaščeno njihovo delo!

Mnogo tega so postorili tistega davnega in prelomnega leta 1919. Celo ogrske poštne znamke so prve dni po dejanski priključitvi Prekmurja pretiskali z napisom SHS oziroma Prekomurje SHS.